Objavil/a: Matjaž Šerkezi, nedelja, 18. marec 2018

Malo planino zavzele Vesele Gorice

Komaj smo čakali počitnice in mi smo jih začeli že takoj po pouku. Z vso prtljago smo se na Ravneh skobacali iz avtov in ob vsem vznemirjenju skoraj pozabili nekaj stvari v avtih. Še zadnji pozdrav staršem in že smo zagazili v sneg. Med hojo se že spletajo nove in utrjujejo stare vezi med planinsko mladino. Tokrat vem, da se bomo imeli super.
Sneg se nam melje pod čevlji, zato malce počasneje napredujemo. Ko zagledamo Domžalski dom, se nam na obrazih zariše nasmeh. "Juhu, pa smo," zaslišim vzklik za sabo. Razporedimo se po sobah, predstavimo igro Skriti gost, ki bo trajala vse do nedelje, po prebrani pravljici, zaspimo, v pričakovanju kaj prinese jutro.

Jutro nam obeta lep sončen dan. Hitro pojemo in se dobro oblečemo, saj kljub soncu, zunaj ni ravno toplo. Razdelimo se v dve skupini in 'ta veliki' si nataknejo krplje in se odpravijo raziskovati Veliko planino. Mlajša, vendar številčnejša skupina, pa se odločimo, da se bomo učili delati gaz v snegu. Sprva gre bolj počasi, saj se vodnicam dobro udira. Kasneje ugotovimo, da otroci lahko hodijo po vrhu, saj jih skorja drži. To ga je smeha. Končno le prispemo na vrh Velikega Bukovca. Tam se igra nadaljuje s kotaljenjem. Noro! Do kosila imamo še nekaj časa, zato gremo nazaj in otroci že naredijo prvo 'špuro' za dričanje s smukci. Ko so mokri že vsi čevlji in nekateri ne čutijo več, da jim curlja iz nosa, se odpravimo nazaj v kočo na toplo.

Po dobrem kosilu ponovimo tekmo, sedaj se nam pridružijo še 'ta veliki'. Ko ne moremo več, se preoblečemo in si ogledamo planinski film. Po večerji se nekaterim oči že same zapirajo, zato lulat, pravljico in lahko noč.

Nedeljsko jutro je vetrovno, sneženo in megleno.

"Kam gremo pa danes?" me vpraša več otrok.



Po dobrem posvetu se odločimo, da bomo dopoldan posvetili izdelovanju zapestnic, obeskom za ključe in družabni igri. Pred kosilom še naredimo zaključek igre Skriti gost. Otroci so zelo zanimivo ugotavljali, kdo bi to bil. Ko smo si ogledali kratek filmček, posnet posebej za nas, smo ugotovili, da je to Marko Prezelj.

Po dobrem kosilu pa se le odpravimo in zagazimo v novo zapadel sneg. Proti cerkvici napredejumo zelo počasi. Ko pa nas popolnomo zagrne megla, se obrnemo nazaj, saj je nesmiselno napredovati dalje. Našo gaz je na nekaterih mestih že popolnoma prekril nov sneg. Pred kočo pa se le spravimo na smukce in tekma se začne. Po večerji se pomerimo še v pantomimi. Tekma je zelo napeta, zabavna in do konca neodločena. Še zaključek in krst novih planincev in že nas sanje peljejo svojo pot.

Zjutraj pa pakiranje, še zadnje zimske radosti na snegu in nato povratek v dolino. Ko se spuščamo proti Gojški planini in nas biča veter, se kar drenjajo za mano kdo se bo prvi spustil po neoskrunjen belini. Juhuhu! Tako se po etapah spustov približamo Ravnem. Na cesti pa le ugotovimo, da po svežem snegu ne nese najbolje.

Takrat reče Matevž: "Adi, a ni škoda, da ne moremo biti več na Veliki planini?" Ja, res je. Mislim, da nam je uspelo otrokom dati spomine, ki jih zlepa ne bodo 'založili'. Naslednje leto pa pridemo spet, zagotovo.

Besedilo: Urška Petek
http://drustvo-pdkamnik.si/novice.php?pid=970 25.06.2018