|


Letni program 2017 Medijsko središče Prijava na e-novice

Objavil/a: Matjaž Šerkezi, torek, 19. julij 2016, ogledov: 2216

Odprava Denali 2016

Odpravo Denali Kamnik 2016 smo sestavljali člani AO in TSKO Kamnik Cene Berčič, Bogdan Jamšek, Lado Kladnik, Pavel Ocepek, Ivan Resnik, Vital Vek in Peter Zarnik.

Na pot smo se odpravili 24. maja; poleteli smo z Brnika in prek Frankfurta prispeli v Anchorage, glavno mesto Aljaske. Takoj po prihodu smo se lotili dela, saj je bilo treba nakupiti še nekaj dodatne opreme, predvsem pa smo se morali založiti z ustrezno količino hrane. Dogovorili smo se, da bomo na gori največ dva tedna, pri čemer smo predvidevali, da bomo imeli skupno kuhinjo 11 dni, ostale dni pa naj bi si vsak sam pripravljal višinsko hrano. Vlogo načrtovalca skupne prehrane, ki se nam je vsem zdela zelo težka, je prevzel Pavel in izkazalo se je, da je vse zares odlično opravil.

Naslednji dan smo se s kombijem odpeljali v dobrih 120 milj oddaljeno Talkeetno, kjer je letališče za polet proti Denaliju. V Talkeetni je tudi sedež nacionalnega parka, kjer se je treba na točno določen  termin, ki je rezerviran več mesecev vnaprej, sestati s predstavnikom parka, ki razloži pravila obnašanja v parku in pojasni okviren potek vzpona in seveda opozori na vse objektivne okoliščine, ki jih je treba pričakovati pri vzponu.

20160719-pdkamnik-tsko-denali-001
Tale napravca nas je varno dostavila na ledenik.

Sledilo je še zadnje mučno pakiranje in tehtanje prtljage ter čakanje na letalo. To nas je 26. maja proti večeru odložilo na stranskem jeziku ledenika Kahiltna. Tam smo prevzeli še 5 galon (približno 19 l) goriva za kuhanje in vso opremo prepakirali na plastične, približno 1,5 m dolge sani. Vsa oprema je tehtala približno 60 kg na posameznika in ko je bila z najboljšim vedenjem in znanjem privezana na sani, je sledilo prvo dejanje v naši avanturi –  150 višinskih metrov dolg spust na ledenik Kahiltna. O potovanju s sanmi smo od predhodnikov slišali veliko anekdot, od zelo smešnih pa do malo manj, najbolj res pa je, da je vleko in vodenje sani težko primerjati s katerokoli dosedanjo gorniško izkušnjo. Kljub temu, da smo se na ta izziv vsak po svoje skušali pripraviti skrajno resno, pa je vse dobilo svoj pravi pomen šele tu, ko se je vse skupaj zares začelo dogajati.

Tabor 1
Tabor 1

Začeli smo na okoli 2000 m nadmorske višini in prvi kilometri so bili kar hitro za nami. Ko so se urini kazalci začeli bližati deveti uri, smo se odločili, da si pripravimo tabor. Sonce je medtem že zašlo za gore in v senci smo kaj hitro spoznali eno od zakonitosti vremena na ledeniku – temperatura je v trenutku padla za deset in več stopinj. Prvo postavljanje šotorov in kuhanje je vseeno minilo v dobrem in spodbudnem razpoloženju.

Tudi do poldneva naslednjega dne se nismo preveč utrudili, saj je ledenik na začetku skoraj raven in včasih je minila tudi ura ali več, da smo se dvignili le za nekaj 10 metrov. Popoldne pa smo le prišli do prve konkretne vzpetine in s tem tudi spoznanja, da bo vlečenje sani, na smučeh seveda, kar resno in trdo delo. Vreme je bilo skoraj idealno, sončno in toplo, da pa nam ni bilo prevroče, je pihljal vetrič, po okusu nekaterih včasih celo malo preveč. Do večera smo dosegli Tabor 2 na višini okoli 2600 m.

… naša četica koraka
… naša četica koraka

Vzpetine na poti imajo tudi konkretna imena in tista, ki nas je naslednjega dne pripeljala do Tabora 3 na višini okoli 3300 m, nosi pomenljivo ime Skihill. Da se ob poti nismo dolgočasili, so poskrbeli vračajoči se gorniki, ki so z raznimi akrobatski vragolijami in le sem in tja s kakšnim konkretnim smučarskim znanjem skušali spraviti neposlušne sani po Skihillu navzdol. Povedati pa je treba, da je smučarjev malo, prevladujejo krplje ali pa samo čevlji.

V Taboru 3 smo se odločili za prvi dan počitka. Višina se na Denaliju občuti drugače kot v drugih gorovjih, ki smo jih obiskali do sedaj. Temperatura zraka se namreč od ekvatorja proti polu niža, zaradi tega je zračna opna tanjša, kar pomeni da zračni tlak z višino pada hitreje. Zato je »višina« na Denaliju v tem času za 10-15% »višja« kot v Himalaji.

Celotna pot do Tabora 4, ki se imenuje tudi Base camp je dolga več kot 30 km.  Etapa do Tabora 4 velja za najtežjo. Že takoj nad Taborom 3 sta dva težka odseka, Motorcycle Hill in Squirrel Hill (veverica); prvi »hill« je malo bolj strm, drugi pa nekoliko prečno nagnjen in zato »idealen« za prevračanje sani. Zato smo smuči raje privezali na sani, na noge pa smo si nadeli dereze. Kasneje smo veliko razpravljali o tem, kje je bilo težje in kaj vse se je komu dogodilo. Naslednji odsek, Windy corner, pa na srečo ni opravičil svojega imena; le na koncu je bil začinjen z zoprno prečnico, na kateri smo spet (pre)večkrat nameščali prevrnjene sani.

Tabor 4
Tabor 4

Končno se je pred nami le prikazal Tabor 4 na višini nekaj manj kot 4200 m. V njem je bilo treba čim hitreje najti čim boljše mesto; v taborih se namreč odprave menjajo in če uspeš zavzeti prostor katere od tistih, ki je tabor pred kratkim zapustila, je seveda večino »infrastrukture« že narejene in tako ni treba zgraditi svojih protivetrnih zidov in izkopavati v sneg luknje za kuhinjo in stranišče. Ustrezen prostor nam je na srečo uspelo hitro najti, kljub temu pa se je bilo treba kar podvizati, saj se je sonce hitro spuščalo za bližnjo steno. Temperatura po sončnem zahodu na tej višini še bolj strmoglavi in vsem, ki jih je zaton sonca ujel še na poti, so preznojena oblačila skoraj v trenutku zamrznila tako, da jim prvi stil s taborom ni ostal v najlepšem spominu.

Sledila sta dva bolj ali manj dolgočasna dneva namenjena za aklimatizacijo. Teorije o tem, ali je bolje počivati ali je bolje zmerno se gibati, ali pridobivati višino in – se vračati na spanje nižje, so različne, raziskav, ki bi z gotovostjo potrjevale eno ali drugo, pa je bolj malo. Drži pa, da je odziv telesa pri vsakem posamezniku nekoliko drugačen in da obstaja še kup drugih okoliščin, ki vplivajo na način in hitrost aklimatizacije.

nekaj vrvne telovadbe na grebenu proti Taboru 5
nekaj vrvne telovadbe na grebenu proti Taboru 5

Naj bo tako ali drugače, 2. junija se nas je peterica odločila, da šotore in ostalo opremo spakiramo v nahrbtnike in se pomaknemo za približno 1000 m višje, v Tabor 5, nato pa  mogoče naslednje dni »pogledamo« proti vrhu. Vital in Cene sta se odločila, da se bosta še dan ali dva aklimatizirala. Prvih 600 metrov vzpona nad Taborom 4 je »flanka«, ki jo je iz tabora moč opazovati, kot bi imel pred seboj velik stenski ekran. Začne se položno, potem pa se postavlja pokonci, zadnjih 200 višinskih metrov je v naklonu okoli 45 stopinj in opremljenih s fiksno vrvjo. V zelo vetrovnih dnevih se tod rada pokaže bleščica »živega« ledu in takrat  je ta »štiklc« kar naporen. Ko pa zapade nov sneg, je, če odštejemo višino in agencijske kliente, ki se mučijo z raznimi zvrstmi vrvne tehnike, »prav prijeten«.

Po prehodu na sedlo se pot nadaljuje po grebenu, ki je ponekod kar izpostavljen. Nam je okrog ušes pihal le blag veter, zato smo se »pentljanju« z vrvmi odpovedali ter prehitevali nekatere vodene skupine, pri čemer pa smo za seboj slišali godrnjanje vodnikov, češ da s prehitevanjem ogrožamo njihove kliente.

Vreme se ni hotelo ravnati po napovedih; od sonca nismo videli niti žarka, kljub temu pa je bila vidljivost ravno tolikšna, da nismo imeli težav z orientacijo. 3-kilometrska pot po grebenu se je vlekla kar nekaj ur. Na srečo pa smo po prihodu v Tabor 5 hitro našli primer prostor ene od prejšnjih odprav in na njem postavili dva šotora in stranišče.

Prva noč v novem taboru, ki je 1000 metrov  višje od prejšnjega, je največkrat prava mora. Vsak skuša vase zbasati nekaj hrane in pijače, čeprav se telo ponavadi temu silovito upira, saj zmanjšano količino kisika hoče imeti za vzdrževanje drugih življenjskih funkcij. Počitek, spanje je temu težko reči, je neprestano iskanje položaja, ki se mu telo najmanj upira; večkrat smo se že pogovarjali o tem, da bi šteli, kolikokrat se v eni noči v takšnih okoliščinah obrneš. Malo za šalo malo pa zares je obveljalo, da ne velikokrat manj, kot se obrne odojek, preden je spečen.

pospravljanje Tabora 5 med snežnim viharjem
pospravljanje Tabora 5 med snežnim viharjem

Zjutraj je bilo zelo mraz, oblačno in vetrovno. Z Ivanom sva med kopico šotorov le našla tistega,   v katerem so bili rendžerji (uslužbenci parka) in skušala izvedeti, kakšna je tekoča vremenska napoved oziroma kaj je bilo narobe z včerajšnjo, saj bi moralo biti po njej sončno ter le malo vetrovno. V Taboru 5 je namreč vremenska opazovalnica in prepričani smo bili, da je kolikor točna napoved vremena takorekoč sama po sebi umevna. Zvedela pa nisva nič, razen tega da tako pač je in da tudi oni nimajo boljših podatkov, ker gredo vsi podatki iz vremenske opazovalnice avtomatsko v zbirni center in da oni napovedi dobivajo od tam in so enake kot na i-netu in po drugih medijih. Zato smo se odločili za čakanje in iz ure v uro prelagali odločitev, kaj naj storimo. Veter  je postajal vse močnejši in nam čedalje bolj majal šotore, zato smo se pozno popoldne odločili, da se vrnemo v štirico in tam počakamo na boljše vreme.

Podiranje šotorov in pakiranje se je sprevrglo v precej mučno opravilo, saj se je veter razbesnel v pravi vihar; delo smo morali nekajkrat prekiniti z delom in se skriti najprej v zavetrje še ne povsem podrtih šotorov, kasneje pa v snežne barikade.

ekipa v Taboru 4, v ozadju Denali
ekipa v Taboru 4, v ozadju Denali

Spust po grebenu je bil sicer nekoliko zoprn, saj smo se spet zapletli z vodniškimi skupinami, na srečo pa se je vidljivost toliko popravila, da nismo imeli težav z orientacijo. Mene so pod »fiksi« čakale smuči; kljub utrujenosti in sprva difuzni svetlobi sem dan zaključil z nekaj uživaškimi zavoji.

Vremenska napoved za naslednje dni ni obetala izboljšanja, zato so se Pavel, Pero in Ivan odločili, da so na gori videli in doživeli tisto, kar so si želeli in kar jim je bilo namenjeno in da bodo zato sestopili. Sam sem nekaj odvečne opreme odpeljal v trojko in se še isti dan vrnil z višinskimi čevlji v nahrbtniku. Vremenska napoved je namreč za naslednje dni obetala še nižje temperature in vse bolj sem dvomil, da so smučarski čevlji prava odločitev za naskok na vrh.

rodeo na spustu
rodeo na spustu

Naslednja dva dneva sta minila v čakanju na boljše vreme in v prebiranju oziroma poslušanju vremenskih napovedi. Cene je ponoči izmeril rekordno nizko temperaturo v šotoru, ki je bila -31.6 st. C. Tudi tretji dan nismo dočakali boljše in bolj obetavne napovedi – prav  nasprotno; veter se je celo obrnil v severnega, kar je v teh krajih napoved za skrajno neugodne razmere in ker naj bi imel celo tendenco krepitve, smo se odločili, da tudi mi odnehamo.

S cmokom v grlu smo pospravili tabor in s smučmi zaorali po skoraj pol metra novega snega ter se podali na pravo odisejado proti letališču.

na koncu je treba sprejeti, kar ponuja civilizacija
na koncu je treba sprejeti, kar ponuja civilizacija

Vsak od nas je skušal s smučmi in sanmi osvojiti  takšno tehniko, ki se mu je zdela najbolj pametna. Sam sem največ prakticiral vožnjo s sanmi tesno ob sebi, večinoma z dvignjenim sprednjim delom. Tako mi je svetoval rendžer: »… kot pelješ neposlušnega (težkokilažnega) psa na sprehod«. Do večera smo se vsi nekako privlekli do letališča in tam presenečeni naleteli na kolege. Slabo vreme ni bilo samo na hribu, ampak tudi nižje in zato letala v teh nekaj dneh niso letela. Naslednji dan je posijalo sonce, saj je  severnik nebo razčistil. Na letališču je bil zelo gost promet, vendar so nas do večera vse zvozili v dolino. Denaliju lahko namenili le še (pred)zadnje poglede vseh mogočih razpoloženj in čustev, od jeze, razočaranja, do vdanosti v usodo, predvsem pa upanja, da ni nemogoče, da se še vidimo.

V zvezi z Aljasko smo imeli še nekaj turističnih načrtov, ki smo jih uresničili z enotedenskim potovanjem z avtodomom. Toda to je že zgodba št. 2.

*Denali (6190 m) je najvišja gora v Severni Ameriki. Ime Denali v domorodskem jeziku kojukon pomeni »visoko«.  Do se leta 2015 se je gora imenovala Mount McKinley.

Besedilo: Bogdan Jamšek 




Komentarji

Za oddajo komentarja se najprej prijavi
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo »všečkaj« ali objavi na FaceBook-u.

© Planinsko društvo Kamnik, 2017 | Šutna 42, 1240 Kamnik | tel.: 01/8391-345 | fax.: 01/8391-345 | e-pošta