|


Letni program 2017 Medijsko središče Prijava na e-novice

Objavil/a: Matjaž Šerkezi, četrtek, 25. maj 2017, ogledov: 596

Roza vikend

Barbi je dala idejo, pripravila traso, poslala svojega dragega na ogledno turo, objavila razpis in smo šle -
na ROZA vikend.

Zajahale smo vsaka svojega in se pognale novim dogodivščinam naproti. Na koti 902 smo vzele zalet, do prelaza Volovljek šlo kar samo, smo se komaj uspele ustaviti za prvo nastavljanje fotografinji Barbi. Potem pa tisti obvezen in neprijeten del ture – spust v dolino – le zakaj? Ampak takšna je naša lepa Slovenija – gori, doli, naokoli. V Luče in naprej v Solčavo smo Nini komaj sledile, uživale smo v prijetni toploti in pomladnem zelenju.

Potem pa veselje, končno Solčava in breg, me pa gasa v hrib, ej kaj je bil to užitek, polne moči in navdušenja, krasni razgledi, dober klanec in krasne punce. Naš petkov cilj smo imele stalno na vidiku. Na razcepu, kjer se cesta priključi panoramski cesti od Pavličevega sedla, smo se ustavile za fotko – zaradi nostalgije na turo v juliju 2015. Na Slemenu smo si ogledale križišče in odcep za naslednji dan, da ga ne bi v jutranji zagnanosti in brzini ob spustu zgrešile. Sledil je obisk turistične kmetije Bukovnik in razgled daleč naokrog.

Potem pa še najslajši del – vzpon do koče na Grohotu. In potem juhuhu – ni da ni – razkošje vročega tuša, dobra gobova juha s pristnimi jurčki in zabeljeni ajdovi žganci. O ostalih pritiklinah bomo pa bralce pustile v domišljiji.
Zjutraj seveda nobena ni mogla spati, želja po jahanju naših koles je bila pač prevelika.

Jutro je bilo jasno, nič kaj sveže. Po dobrem zajtrku smo se od zelo ustrežljivih in komunikativnih oskrbnikov poslovile in se zapodile z brega. Letelo je kot sneta skira, če ne bi bilo zapornice pred Bukovnikom, je čisto mogoče, da bi na križišču zgrešile. A je imela Barbi vse lepo pod kontrolo, našle smo vse ta prave odcepe, uživale v pestri gozdni cesti, v Bistri zavile v smeri Smrekovca in se po zmernem klancu ustavile na Pudgarskem.

Tam smo skrenile s prave smeri, ker smo si šle ogledat neko lipo – majavo ali majevo ali nojevo ali najevsko ali kako se že reče, skratka ena čudna lipa je rastla tam nekje po 2 ali 3 kilometrih poganjanja pedal. Po poročanju domačim, smo se odpravile nazaj do Pudgarskega in potem zopet lepo zložno po lepi šodrštrase do Smrekovca. Privoščile smo si počitek, poklepetale z oskrbnikom, osvežile pozabljene žlahtarske vezi, kar pozabile smo na vreme.

Pa so se nabirali kar lepi sivi oblaki prav v smeri Ljubnega, zato smo se poslovile od Smrekovca in se spustile v Ljubno. V vasici Ter pred Ljubnim smo morale za par minut povedriti, po preverjanju vremenske situacije v navezi Barbi – Simon, smo izkoristile dežno luknjo in jo jadrno ucvrle naprej do Bočne.

V Bočni smo se ustavile v vaškem bifeju, sledila je razprava o nadaljevanju, iskanje možnih variant in telefonada. Kmalu po prihodu v bife je namreč začelo konkretno deževati, v smeri Menine planine, kamor naj bi se povzpele popoldan, pa so se navlekle megle, da so nam lokalni vedci zelo resno odsvetovali nadaljevanje ture. A naše pričakovanje in navdušenje je bilo močnejše. Pridružila se nam je Nataša, dež je ponehal tako v Bočni, kot na Menini planini in dileme ni bilo več nobene. Hop na kolo in v brege.

Po lepo zložni cesti smo dve uri klepetali, gonili, malo počivali in dolivali, in ja, seveda, posledice naših čvekov je bil dež, kaj pa drugega, če pa je toliko babnic na kupu. A nas ni namočilo, dež nas je osvežil tik pred kočo na Menini planini.

Tudi tukaj je bila oskrba odlična. Že zelo zgodaj smo odšle k počitku, a tokrat je bila za nami naporna tura in trdno spanje kar ni in ni prišlo. Mogoče je bilo še čisto preveč adrenalina v nas, mogoče so bili kakšni zunanji motilci prisotni, mogoče smo pogrešale domače, mogoče je bilo česa premalo?????

No kot vedno je tudi za to nočjo nastopil dan. Konec matranja s spanjem in ja, gremo uživat ven, v naravo, na kolo. Že ob 7 uri smo bile vse pripravljene na start, vožnja po planoti Menine je bila še suha, po ostrem desnem zavoju proti Hackovemu pašniku pa je začelo rositi. Rahlo deževje nas je pralo skoraj do vasi Poljana, a smo vseeno uživale v mavrici, pomladnem zelenju in furanju po samotni grebenski poti proti Črnivcu. Iz Poljane še manjši vzpon in nato spust na prelaz in naprej do Sovinje peči. Od tam naprej pa zopet po gozdnih cestah do Gozda, z Gozda smo se spustile na Hrib, od tam je sledila še sladica ture – travniške poti in gozdne vlake do Briš – uf kako je to sedlo za na koncu – hvala Barbi in Simon za ta cukrček. Sledil je še spust v Olševek in zaključek z analizo v Kamniku.

Pa na snidenje na naslednji turi!

Povezava: http://tsko.pdkamnik.si/2017/05/24/roza-vikend-2/


Komentarji

Za oddajo komentarja se najprej prijavi
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo »všečkaj« ali objavi na FaceBook-u.

© Planinsko društvo Kamnik, 2017 | Šutna 42, 1240 Kamnik | tel.: 01/8391-345 | fax.: 01/8391-345 | e-pošta